27.09.09 Končni vtisi
Kaj povedati na koncu?

Vtisi, doživetja, občutki... in še marsikaj lahko preberete v nadaljevanju.

Vabljeni k prijetnemu branju.




  • Nizozemska, dežela ravnin, kanalov, krav in ovc, črne zemlje in vetrnic...tulipanov nisem videl (mogoče pa ni pravi letni čas)
  • Pogoji za jadranje fenomenalni, piha nonstop z ene ali druge strani
  • Slabo čistijo barke, posebej podvodje, zaradi česar nam je ostal grenak priokus glede uvrstitve, kljub temu, da smo z doseženim več kot zadovoljni
  • Najbolj na živce mi je šlo čakanje, da se bo tista prekleta rdeča pikica sprememnila v belo
  • Bili oz. postajali in postali smo prava ekipa, če ne - bi se skregali na mrtvo že prvi dan.
  • Še danes grdo pogledam tistega, ki me vpraša, kako je bilo na križarjenju..., križarjenje pa ja, se mi zdi, da mi je zdaj jasno kako je bilo tistim veslačem, ki so veslali v ritmu bobnov. Mi smo nekako podobno vlačili štrike po ritmu, ki si ga je zamislil Mitko
  • Na koncu lahko rečem le:"I'll be back."
Frenk


Ko mi je Tomi konec lanskega leta omenil, da je na intranetu policije opazil obvestilo o interpolovi mednarodni regati nekje na Nizozemskem in me vprašal ali ne bi mi to probali, sem bil najprej precej skeptičen!!!

Vendar pa mi je kljub temu vrgel kost za glodanje. Razmišljal sem in razmišljal ali smo sposobni sestaviti ekipo in se tega udeležiti ali smo sploh zadosti jadralsko podkovani za tako tekmovanje ali lahko zberemo dovolj denarja ali... Teh ali-jev je bilo na tisoče.

Seveda je bil takoj za akcijo tudi Frenk. On je tak vedno za, samo jadranje mu treba omeniti.

Najprej smo morali sestaviti ekipo. Trije smo že bili, dokaj izkušeni jadralci, vendar brez regatnih izkušenj. Pa sem poklical vodjo športne enote v slovenski policiji Franca Rožmana - Škofa, mu omenil v kaj se spuščamo ter ga povprašal ali imamo v policiji kakšne vrhunske jadralce. Čez nekaj dni me pokliče nazaj in mi sporoči, da v policiji ni takih ljudi ve pa za enega, ki je bil v policiji in sodeluje na tekmovanjih oz. regatah. In tako smo prišli do Mitkoja. Frenk, ki je bil tudi glavni in odgovorni za kontakt z organizatorjem, je dobil nalogo, da poizve ali lahko na regati tekmuje tudi nekdo, ki več ni zaposlen v policiji. Odgovor je bil, da lahko oz. nekako v tem stilu - važno, da je bil naš...

Pokličem Mitkoja, ki ga prej nisem poznal, mu omenim zadevo in preden sem mu sploh lahko vse povedal je že sprejel izziv in takoj prevzel pobudo. Ko sem mu povedal, da nam manjka še kakšen izkušen član posadke je predlagal, da pokličemo Simona.

Pokličem še Simona, in ne boste verjeli, tudi on je bil takoj za. Medtem pa Frenk vzpostavi kontakt z Eskom, katerega tudi ni bilo potrebno prepričevati.

In od tega trenutka naprej sem vedel in verjel, da nam bo uspelo. Pri vseh članih posadke je bilo čutiti neizmerno željo po jadralskih dogodivščinah in kar je najpomembnejše, bili so pripravljeni sodelovati v timu in bili so pripravljeni ponosno zastopati barve slovenske policije. Vedeli smo namreč, da od naše stanovske organizacije ne moremo pričakovati ne vem kake finančne podpore, želeli pa smo moralno podporo. In jo tudi dobili.

Najprej sem zadevo omenil direktorju policijske uprave Murska Sobota Dragu Ribašu, ki je bil takoj pripravljen pomagati, koliko je seveda v njegovi moči. Nato sem vzpostavil kontakt s takratnim vršilcem dolžnosti generalnega direktorja Matjažem Šinkovcem, ki je podprl idejo in nam obljubil pomoč. Kasneje sva s kolegom Domnom (članom druge ekipe) obiskala tudi generalnega direktorja Janka Gorška, kateri je prav tako bil navdušen nad našo idejo ter nam obljubil maksimalno pomoč. Tako smo dobili nov zagon oz. kot bi rekli jadralci nov, svež veter v jadra.

Medtem smo seveda pridno trenirali ter se dogovarjali z našimi prijatelji, kateri so nam bili pripravljeni priskočiti na pomoč v obliki pokritja stroškov. Povezali smo se z odličnimi jadralci kot sta Tomaž Čopi in Bojan Volčič, ki sta nesebično ponudila pomoč pri treningih in nasvetih. Veliko sta nam pomagala tudi Andrej in David Hawlina (BURIN YC) ter Samo Lazar (Elan Yacht). Pa še veliko drugih je na tak ali drugačen način sodelovalo pri tem projektu.

Bolj se je bližal čas odhoda, vedno bolj sem razmišljal ali je ta odločitev, da se udeležimo regate bila sploh pravilna. Nismo poznali razmer, ki nas čakajo na Nizozemskem, pot je dolga in naporna, smo dovolj fizično pripravljeni na tekmovalni del regate, ki traja celih pet dni - in še mnogo drugih stvari mi je rojilo po glavi. Po drugi strani pa me je močno vleklo tja gor, da pokažemo kaj znamo in da dokažemo, da tudi slovenski policisti znamo jadrati.

Zadnje tedne smo aktivno pridobivali promocijska darila za druge posadke in organizatorje, saj smo se hoteli tudi na tem področju pokazati slovensko gostoljubnost. Sicer pa smo tak ali tak vedeli, da nam bodo na družabnem delu druge ekipe težko kos. In tako se je tudi izkazalo.

Prišel je čas odhoda, nabasali smo kombija do daske in se odpravili dogodivščini naproti.

O dogodkih in poteku same regate ni potrebno komentarja, ker je več ali manj že vse zapisano na naših spletnih straneh. Povedal bi samo to, da sem ponosen, da sem bil član ekipe, ki je dostojno zastopala slovensko policijo in seveda tudi državo slovenijo. Bili smo zelo dobro sprejeti in bili smo zelo opazni tako na regatnem polju, kot na družabnem delu. In sklenili ter obljubili smo - čez dve leti spet.

Kolegi - hvala vam za izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabil in verjamem, da bomo skupaj še marsikaj "ušpičili". Naše misli in aktivnosti so že usmerjene v leto 2010, ko bomo.... (kmalu boste izvedeli več o tem).

Z včerajšnjim dnem (19.10.2009) pa smo tudi uradno zaprli poglavje oz. projekt Copperscup 2009 s pogostitvijo naših kolegov, ki so nas finančno in moralno podpirali.

Še enkrat HVALA vsem.

Zoki


Kaj naj povem, napišem za konec???

Poskusil bom napisati na  kratko in začeti od začetka… Nekega dne me je poklical “Škof” (Rožman Franc, PA Tacen)  in mi povedal, da fantje iz PU Murske Sobote iščejo skipperja za Interpolovo regato. Bil sem presenečen saj sem več kot devet  let delal na Interpolu (SMPS UKP GPU) in po resnici povedano še nisem slišal, da obstaja tudi Interpolova regata. Takoj sem vzpostavil kontakt s fanti, potrdil udeležbo in priprave na regato so stekle.

Takoj je treba priznati, da so celoten projekt (odlično) pripravili in vodili Zoki, Tomi in Frenk ostali smo bili samo dobri pomagači po naših najboljših močeh.
Ni bilo enostavno zbrati denar za projekt, temveč se je bilo še težje zbrati skupaj kot ekipa in opraviti nekaj nujnih jadralskih treningov. Skupni treningi z vrhunskima jadralcema Čopi Tomažem in Volčič Bojanom so nam prinesli osnovna in dodatna znanja in seveda vpogled v resnično profesionalno  jadranje. Naučeno smo kasneje uspešno uporabili tudi na samem tekmovanju.

O vsem dogajanju je veliko je zapisanega in tudi dokumentiranega v obliki fotografij na spletni strani http://www.copperscup.si/.  V našem primeru je profesionalno urejena spletna stran tudi ogledalo strokovno vodenega projekta. Spoznal sem, da smo z vsemi aktivnostmi in odrekanjem našli skupno pot in utrdili naše prijateljstvo že pred samim tekmovanjem.

Nekaj na kratko o samem tekmovanju, Interpolovi regati. Prvič je vedno najtežje. Nabiraš izkušnje in si v velikem zaostanku za ekipami, ki se redno udeležujejo regate. Pravila regate so jasno zapisana vendar saj veste, da so pravila za to, da se kršijo. In tako je bilo tudi v našem primeru. 

On prihodu na kraj tekmovanja so ekipe čistile podvodne dele jadrnic, menjavali so se določeni deli opreme (jadra, ročke za na vinče), pritegovale so se pripone jamborov in še nekatere malenkosti (vsi genakerji  niso bili istega tipa oziroma materiala).
Žreb ni bil najbolj posrečen oziroma transparenten saj niso vse ekipe skupaj izžrebale plovil. Same določitve hendikepa jadrnic ne bom pojasnjeval, dovolj je samo stavek izkušenega jadralca, člana angleške ekipe: “Hendikep applies only for Dutch”.

Ker nismo želeli kršiti pravil in se bojevati pošteno smo bili edina ekipa, ki je zaradi varnostnih razlogov uradno zaprosila za priteg stranskih pripon jambora. Pripone  jambora so bile namreč preveč popuščene. Regatni odbor smo tudi uradno zaprosili, da so nam dovolili uporabo dodatne vrvice na palubi pod furlexom prednjega jadra - zaradi uporabe genakerja. Večina ekip je kljub močnemu vetru najprej zaprla prednje jadro nato pa dvignila genaker (genaker je vpela v oko, ki je na furlexu in s tem ni bilo mogoče uporabljati prednjega jadra) kar samo po sebi predstavlja nevarno dejanje saj je veliko bolj varno, da se genaker dvigne za odprtim prednjim jadrom, ki se ga nato pospravi.
Samo jadranje je bilo na meji dovoljenega saj so  nas  vremenski pogoji  v Medenbliku nagradili z morjem 6 -7 stopnje (višina vala najmanj 2 metra, vetra konstantno preko 30 vozlov in več) kar je vedno pomenilo obvezno uporabo rešilnih jopičev. Vsak dan smo odjadrali 3 tehnične plove. Odhod iz marine ob 09.00 in vrnitev po 17.00 uri. Verjemite zelo utrujajoče.

Na regatnem polju smo pustili naše srce. Na štartu smo si vedno izborili odličen štartni položaj ter smo tako vedno štartali med prvimi jadrnicami. Na žalost pa prednosti dobrega štarta kasneje na regatnem polju nismo uspeli materializirati, saj naša jadrnica B33 ni bila kos drugim večjim plovilom. Kljub poizkusom različnih nastavitev jader za ostro v veter ali po jadralsko v “orco” nismo dosegali takšnega kota in hitrosti kot druge jadrnice. Nekaj od tega se moramo zahvaliti najstarejšemu prednjemu jadru v floti tekmovalnih jadrnic ter tudi popolni popuščenosti stranskih pripon jambora. Smo pa zato odlično peljali z vetrom v bok in še bolj z vetrom v krmo  kjer smo zaradi dobrih nastavitev jader in taktičnih manevrov prehitevali tekmece in pridobivali mesta na razpredelnici.

Seveda so bile prisotne tudi napake tako skipperja (taktične) kot tudi posadke (tehnične) toda to niso bile velike napake, ki bi lahko odločale o izgubi ali pridobitvi večih mest . Enostavno izžrebali smo eno izmed najslabših plovil (podvodje popolnoma neočiščeno, predzadnji  dan regate smo ostali brez glavnega jadra saj se je le-to strgalo, odpovedal je chartplotter, zlomil se nam je “karabin” na dvižnici genakerja zaradi česar nismo mogli dvigovati genakerja, zlomila sta se dva štoperja za delo z jadri, del zadnje klopi na krmi nam je med regato padel v morje, ravno tako plinska bomba, ker je bil mehanizem zapiranja na pokrovu pokvarjen, itd). Skratka med tekmovanjem nam ni bilo dolgčas.
Kot primer bi navedel plov ko je veter “slučajno” malce upadel in smo bili na prvem obratu boje na tretjem mestu in ob samem dvigu genakerja smo se borili celo za drugo mesto. Samo tri jadrnice smo dvignile genaker in če bi organizator v vseh regatah dovoljeval uporabo genakerja bi bila lahko naša končna uvrstitev malce drugačna (na treningu pred regato smo med Lemmerjem in Medenblikom jadrali z genakerjem tudi pri 25 vozlih vetra).  Po začetnem veselju se je na našo žalost takoj po zaključku prvega kroga ( 2x trikotnik, palica) veter ponovno močno okrepil  (sodniki na regatni barki so takoj izobesili zastavo za prepoved uporabe genakerja) in so nas začele večje jadrnice prehitevati kot po tekočem traku.  V idealni situaciji  in brez napak bi bilo mogoče s to jadrnico v končni razvrstitvi doseči 10 mesto.

Priznati pa je tudi treba, da bi bila uvrstitev med prvih 5 lahko samo plod izredno srečnega žreba jadrnice in uigrane, izkušene ekipe, saj so ekipe, ki so zasedle prva mesta stari jadralski mački, ki so pokazali visoko znanje jadranja in jadralskih izkušenj. V družabnem delu tekmovanja je bilo med vrsticami izvedeti, da se ali se je marsikateri član teh ekip profesionalno ukvarjal z jadranjem.
Malce sem razočaran nad organizacijo regate vendar samo v tekmovalnem smislu ker je bilo pač dopuščeno preveč svobode in kršenja pravil.

Da ne pozabim! Pred regatnim odborom smo bili tudi priča hrvaški posadki v pritožbenem postopku vendar kljub dobremu in strokovnemu pričanju obeh posadk,  hrvati niso uspeli dobiti pritožbe. V drugem primeru smo se tudi sami pritožili zaradi napake oziroma nepravilnega jadranja druge ekipe vendar smo tudi  ta protest izgubili. Rezultat vseh teh postopkov je več kot pozitiven, saj smo se naučili kako se tem pritožbenim zadevam streže in si s tem nabrali nujno potrebne izkušnje za prihodnje regate.

Naša ekipa je v danih trenutkih resnično dala od sebe vse kar smo zmogli in v tistih trenutkih tudi znali. Ekipa ima potencial, da čez dve leti poseže po samem vrhu razpredelnice, saj si člani ekipe želijo napredovati in pridobiti dodatna jadralska znanja. Srce in željo, ki pa sta najbolj potrebna pa tako ali tako že imamo!
Sedaj ko že lahko strnem vtise in zberem še odzive drugih ekip menim, da smo v popolnosti dosegli glavni cilj, to je uspešno in pozitivno predstavitev slovenske policije in Slovenije kot države. Izpolnili pa smo tudi druge cilje saj smo z odliko izpeljali zastavljen projekt, odlično tekmovali , pridobili izkušnje ter  nove znance in prijatelje.

Naučen sem zmagovati. In vedno smo zmagovali. Zmagovali smo zaradi izzivanja spretnosti, moči, izkušenj ter  predvsem zaradi popolne predanosti članov ekipe drug drugemu ter pripravljenosti iti do skrajnih meja naših zmožnosti. Zaradi navedenega so nas v Specialni enoti GPU nekoč  po vsakem tekmovanju razveseljevale polne stene kolajn in pokalov.

Ponovno  se oproščam članom ekipe, da sem jih priganjal do roba in čez njihove zmožnosti in tudi za besede, dejanja , ki so jih zbodla ali prizadela. Izrečene besede ali dejanja niso bile namenjena posamezniku temveč zgolj kot izraz tekmovalnega izziva in popolne predanosti pri doseganju tekmovalnih ciljev. Malo za šalo in malo za res je bil Simon največji  oziroma dežurni krivec ker zaseda najvišjo funkcijo in ker ima tudi največ jadralskih izkušenj.

Spomini na Interpolovo regato  2009 nas bodo razveseljevali na stara leta ko se ne bomo mogli več udeleževati  tekmovanj, temveč bomo lahko samo še obujali prekrasne spomine.
 Še cilji za naprej. Mogoče bi lahko pripravili kratko predstavitev regate za policiste? Mogoče organizirali policijsko regato skupaj s hrvaško ekipo na hrvaškem? Match race jadranje na monotipih?

Vsega se ne da napisati ker za to enostavno ni časa niti prostora a ne pozabite, da nadaljevanje naše prelepe zgodbe sledi, če ne prej pa čez dve leti…!

Na naslednjo regato 2011 so vabljene tudi druge slovenske policijske ekipe, ki bi želele okusiti draž te regate!

Zoki, Frenk in Tomi: Hvala za vabilo!

Za konec  bi dodal, da sem z zgoraj navedenimi fanti ponovno doživel tisto kar pogrešam oziroma se je pri policistih od osamosvojitve počasi izgubljalo: znanje, neomajna volja, odrekanje, predajanje, prijateljstvo, medsebojno spoštovanje  in predvsem občutek za timsko delo.

Mitko


Vsakega lepega je enkrat konec. Z zadovoljstvom lahko povem, da smo regato končali bolje kot sem pričakoval. Jadrnica Bavaria 33 res ni nekaj kar bi si želel za jadralske užitke, iz nje pa smo potegnili največ kar se da – pa še nekaj več J.
Lahko pohvalim vse kolege, da so dali vse od sebe, kar se vidi tudi po številnih modricah, ki smo jih dobili. Kakor smo dali vse od sebe na »bojnem polju« pa smo se enako izkazali tudi v vseh spremljajočih aktivnostih – Esko na kitari sodi v »obvezno opremo«, simboličnih daril pa so bile izredno vesele vse ekipe, za kar se lahko zahvalimo tako našim delodajalcem, kakor tudi obema Danilama iz Urada Vlade RS za komuniciranje ter sponzorjem. Ker nismo pozabili na ta del,  je bila naša udeležba še bolj opažena.

Eden izmed organizatorjev me je na koncu vprašal, ali smo zadovoljni z udeležbo na regati in ali se bomo naslednjič ponovno udeležili regate; še predno sem uspel odgovoriti je z nasmehom dejal: »I will not take an NO as an answer« - kar pove vse.

Esko, Frenk, Mitko, Tomi, Zoki hvala vam za povabilo na to izredno izkušnjo, saj mislim, da smo dobra ekipa.

Simon


Ko sem decembra 2008 brskal po intranetu policije in zasledil obvestilo o tekmovanju Coopers Cup na Nizozemskem sem malo za hec in malo za res poklical Zokija in mu kar direktno rekel, dajmo probat. Zoki je nato za zadevo povedal Frenku in me je po nekaj dneh poklical in rekel, zakaj pa ne.. in smo šli.

Verjetno na začetku nismo vedeli, kaj sploh to pomeni in kaj vse bo potrebno storiti, da smo dejansko šli. Sledila so razna srečanja okrog organizacije in sestava ekipe. Da smo že takrat resno ciljali na solidno uvrstitev kaže dejstvo, da smo ekipo sestavili tako kot smo, torej da smo k sodelovanju povabili Mitka in Simona, ki imata solidne tekmovalne regatne izkušnje. Tudi povabilo Esu, da se nam pridruži je po moje pripomoglo h končnemu uspehu, saj je na nas prenesel ogromno izkušenj, znanja in »salam«.

Projekt smo zastavili resno, pri čemer smo ugotovili tudi, da bo stroškov za okoli 8.000,00 €. Tukaj se moramo zahvaliti vsem članom ekipe za trud, ki so ga vložili, da so sponzorje, donatorje in simpatizerje našli, glavna zasluga pa gre njim, da smo projekt sploh lahko realizirali.

K sodelovanju smo povabili tudi Slovensko policijo in stanovske organizacije kot so IPA Slovenija in Regionalni klub IPA za Pomurje in Združenje Sever za Pomurje. Glede na ekonomsko situacijo in krizo so vsi sodelujoči prispevali maksimum, ki je v teh časih sploh mogoč, za kar se seveda vsem zahvaljujemo.

Same priprave in pot na Nizozemsko so potekale v prijateljskem vzdušju. Ekipa se je zelo zbližala in verjamem, da smo postali pravi prijatelji. Kljub temu, da smo z različnih koncev Slovenije in služb, eni še aktivni v policiji in MNZ, drugi v zasebno varnostni agenciji, Esko upokojen, smo nekako dosegli sinergijo med jadralskim navdušenjem, znanjem, železno voljo in željo po uspehu. V bistvu nas je vse gnala želja, da na poti uživamo, se veselimo in da pokažemo kaj znamo.

Tekmovalni del je bil zame pekel v raju. Šlo je za zelo trdo in boleče garanje v jadranju, ki smo ga vsi vzljubili in v njem uživamo. Kljub solidni kondiciji sem tudi sam porabil kar nekaj ur spanca dnevno za potrebno regeneracijo, da smo zmogli, kar je Mitko od nas vsak dan posebej zahteval. V svoji želji po čim boljšem rezultatu je bil neprizanesljiv in od ekipe zahteval popolnost profesionalcev. Mislim, da smo v veliki meri uresničili njegova pričakovanja, kljub nekaterim napakam, ki se zgodijo tudi najboljšim.

Na koncu ostane majhno razočaranje ob korektni primerjavi z ostalimi. Vsi izmed ekipe imamo kljub zmagoslavju in ponosu kanček razočaranja nad organizacijo, pri čemer ne moremo pozabiti dajanja nekorektne prednosti nekaterim, nerazumljivim spremembam pravil oz. neupoštevanja in prilagajanja le teh. Tudi kvazi loterija izbire jadrnic je prinesla svoje. Ampak mi smo se iz dneva v dan učili in dokazovali, da z znanjem in voljo lahko doseženo ogromno. Navsezadnje so tudi druge ekipe in organizator ugotavljali, da smo zelo dobri.

Za zaključek bi se zahvalil vsem članom ekipe za enkratno doživetje in druženje. Upam, da bomo še kdaj skupaj, saj lahko s ponosom ugotovimo, da smo dobra ekipa.

Tommy




Esko




© Coppers' Cup 2010 Sailing Team Tikve & Co.
Inter-m PNV Group